Olimpijske igre

Turnirji v hokeju na ledu se na olimpijskih igrah odvijajo od leta 1920. Moški turnir je bil uveden na poletnih olimpijskih igrah leta 1920 in je bil trajno prenesen v program zimskih olimpijskih iger leta 1924 v Franciji. Ženski turnir je bil prvič na zimskih olimpijskih igrah 1998.
Olimpijske igre so bile prvotno namenjene amaterskim športnikom. Mednarodni olimpijski komite (IOC) je leta 1986 glasoval za to, da se poklicnim športnikom omogoči tekmovanje na olimpijskih igrah, ki se začnejo leta 1988. Nacionalna hokejska liga (NHL) sprva ni želela svojim igralcem dovoliti tekmovanja, ker so olimpijske igre potekale sredi sezone NHL, liga pa bi morala ustaviti tekme, če bi sodelovalo veliko njenih igralcev. Sčasoma so bili igralci NHL sprejeti od leta 1998.   Leta 1992 so bile končnice uvedene prvič po letu 1920. Leta 1998 je bila oblika turnirja prilagojena urniku NHL; predhodni krog je bil odigran brez igralcev NHL ali šestih najboljših ekip - Kanade, Češke, Finske, Rusije, Švedske in Združenih držav Amerike - sledil je zadnji krog, v katerega so bili vključeni. Oblika turnirja se je leta 2006 znova spremenila; vsaka ekipa je odigrala pet uvodnih tekem ob polni uporabi igralcev NHL. Igre turnirja sledijo pravilom Mednarodne hokejske zveze (IIHF), ki se nekoliko razlikujejo od pravil, ki se uporabljajo v ligi NHL. Na moškem turnirju je bila Kanada najuspešnejša ekipa prvih treh desetletij, ki je od 1924 do 1952. osvojila šest od sedmih zlatih medalj. Češkoslovaška, Švedska in ZDA so bile v tem obdobju konkurenčne in so osvojile več medalj. Med letoma 1920 in 1968 je bil olimpijski hokejski turnir za tisto leto tudi svetovno prvenstvo v hokeju na ledu. Sovjetska zveza je prvič sodelovala leta 1956 in kot dominantna mednarodna ekipa prehitela Kanado, ki je zmagala na sedmih od devetih turnirjev, na katerih so sodelovali.